4.a VAJA INTERNET IN SPLET

INTERNET

Ob koncu šestdesetih let je ameriška vojska odkrila prednosti in možnosti računalniških povezav, a tedaj prav gotovo še nihče ni slutil, da se bo to omrežje tako hitro razširilo. 

Internet izvira iz omrežja ARPANET, ki so ga ustanovili leta 1969 z namenom, da bi pomagalo raziskovalcem v hitrejši izmenjavi  različnih informacij. Postal je pomembno orodje, ki je omogočalo delo na oddaljenih računalniških sistemih, prenos datotek, elektronsko pošto in izmenjavo informacij po interesnih skupinah. 

Internet je začel delovati leta 1983, ko se je ARPANET razdelilo na dve sestavni Internetovi omrežji MILNET in ARPANET. Vsako je dobilo številko omrežja in z namestitvijo  pretvornikov je bilo omogočeno usmerjanje paketov med njima. 

Po nalogu DCA so morali vsi računalniki priključeni na ARPANET uporabljati TCP/IP protocol za izmenjavo sporočil. Tako so obstoječemu omrežju brez problemov priključili nova omrežja in pretvornike. 

Sestavna dela Interneta MILNET in ARPANET sta se večala, priključena so bila tudi ostala omrežja, ki opravljajo funkcijo hrbtenice. 

Eno izmed njih je bilo CSNET ustanovljeno leta 1981 z namenom, da se izboljša sodelovanje med raziskovalci inženirji in računalniškimi strokovnjaki v ZDA.

CSNET je omogočalo dostop do Interneta tistim, ki jim nista bila dostopna ARPANET ali MILNET. Danes se je CSNET razširilo in vključuje inštitucije povezane z znanostveno raziskovalnim delom in ameriškimi univerzami in je eno izmed mednivojskih omrežij, ki sestavljajo NSFNET. 

Julija 1986 je NSFNET prevzelo vlogo storitve mrežne hrbtenice in je omogočalo komunikacijo med superračunalniškimi centri. Uporaba storitev, ki imajo uporabljajo za prenos podatkov protokol TCP/IP se je razširilo na akademsko in komercialno področje, kajti prej so bile te storitve dostopne le za vladne raziskave. 

NSFNET je eno izmed večjih delov Interneta, je omrežje omrežij, ki povezuje univerzitetna in komercialna  omrežja. Od leta 1983 je število priključenih omrežij na Internet naraščalo. Leta 1985 jih je bilo približno sto, 1987 dvesto, 1989 petsto, januarja 1990 pa je to število narastlo na 2218 omrežij.  31.12. 2009  je bilo  v Internet vključenih preko svojih lokalnih računalniških omrežij že prek 1,802,330,000 uporabnikov.

vir: World Internet Users and Population Stats http://www.internetworldstats.com/stats.htm/12.12.2012

SVETOVNI SPLET

WWW (Word Wide Web) – svetovni splet je zbirka hipertekstovnih dokumentov, ki so med seboj povezani preko interneta. 

Večina dokumentov je narejenih v jeziku HTML (Hypertext Markup Language), ki ga je leta 1991 na CERN-u v Švici razvil Tim Berners-Lee.

Izdelal je spletni strežnik, urejevalnik dokumentov HTML in spletni brskalnik. Za prenos podatkov med spletnim strežnikom in brskalnikom je uporabil protokol HTTP (Hypertext Transfer Protocol). Specifikacije jezika HTML, protokola HTTP, programsko kodo za spletni strežnik, spletni brskalnik in urejevalnik dokumentov HTML je objavil na Internetu in omogočil vsem, ki so to želeli, da so programsko opremo uporabljali in naprej razvijali.

Leta  1993 je Marc Andreessen skupaj s sodelavci izdelal na NCSA prvi grafični spletni brskalnik MOSAIC. 

Tudi Marc Andersen je objavil programsko kodo svojega spletnega brskalnika na internetu in omogočil vsem, ki so to želeli njegovo brezplačno uporabo. S pojavom tega brskalnika se je začel hiter razvoj svetovnega spleta, saj je bilo od takrat možno enostavno prikazati tudi večpredstavne vsebine, kar je omogočilo uporabo svetovnega spleta  tudi v poslovne namene.  Število uporabnikov spleta se je začelo zelo hitro povečevati, saj so si ta brskalnik namestili skoraj vsi, ki so imeli dostop do interneta. Pojavljati se je začelo tudi vedno večje število podjetij, ki so ponujala dostop do interneta, prav tako pa se je internet začel še hitreje širiti med mladimi in v akademskih krogih, saj se je število informacij skokovito povečevalo.

Maja 1994 se je izvedla prva WWW konferenca, kjer so se sestali znanstveniki, ki so razvijali tehnologije svetovnega spleta. Tega leta je bil na  MIT v ZDA ustanovljen WWW konzorcij. Ta organizacija skrbi za standarde na področju tehnologij povezanih s spletnimi aplikacijami (CSS, HTML, RDF, OWL, XML itd.).

vir: World Internet Users and Population Stats http://www.internetworldstats.com/stats.htm/12.12.2012

INTRANET IN EKSTRANET

Intranet mogoča zaposlenim enostaven in varen dostop do podatkov in dokumentov podjetja ter medsebojno komuniciranje med zaposlenimi. Razlika med Internetom in intranetom je v tem, da je omrežje vseh omrežij (Internet) namenjeno posredovanju informacij vsem, ki do njega dostopajo, medtem ko je intranet namenjen samo zaposlenim določenega podjetja ali organizacije. V obeh primerih uporabljamo iste tehnologije in storitve. 

Namen obeh je omogočiti možnost dostopa do podatkov in medsebojno komuniciranje njunih uporabnikov. Internet je predvsem namenjen predstavitvi posameznikov, podjetij ali organizacij. Podjetja predstavljajo svoje izdelke in storitve. Izdelke ali storitve lahko vsakdo naroči in plača. Intranet pa je namenjen samo uporabi znotraj podjetja. Večina podjetij pa omogoča omejen dostop do podatkov in storitev, ki tečejo na internetu, tudi svojim poslovnim partnerjem.

                                           Prikaz intraneta in ekstraneta

                                                 

Ekstranet je povezava intranetov večih podjetij z namenom, da bi lahko le ta med seboj lažje poslovala.Prvi pogoj za izvedbo intraneta ali ekstraneta je zagotovitev varnosti dostopa do podatkov. 

Vsakemu uporabniku intraneta ali ekstraneta moramo najprej določiti vlogo v takšnem sistemu. Ugotoviti moramo, do katerih podatkov lahko dostopa oz. katere funkcije takšnega sistema lahko uporablja. Dostop do intraneta od zunaj omogočimo samo prek požarnega zidu, ki mora onemogočati vdore od zunaj. Vsak uporabnik intraneta ali ekstraneta se mora identificirati. Požarni zid mora zavračati vse neavtorizirane dostope do podatkov ali posameznih storitev znotraj intraneta ali ekstraneta. 

Vsi prenosi podatkov prek požarnega zidu morajo biti šifrirani, da jih nepooblaščeni uporabniki ne morejo prebrati. Znotraj intraneta se lahko podatki prenašajo nešifrirano, če jih lahko berejo vsi uporabniki. Za dostop do ostalih podatkov in storitev sistema, ki zahtevajo identifikacijo uporabnikov, pa uporabimo šifriran prenos podatkov.

vir: World Internet Users and Population Stats http://www.internetworldstats.com/stats.htm/12.12.2012