4.b VAJA INTERNET PROTOKOL

Internetova imena in naslovi IP

Ker lahko na Internetu komunicirajo vsi računalniki med seboj, je potreben enoten koncept identifikacije vsakega računalnika v omrežju. Vsaka organizacija ali podjetje ima določeno ime, ki mu pravimo domena. 

Primer domene računalnikov, ki so na Univerzi v Mariboru je »uni-mb.si« (»uni-mb« pomeni univerzo v Mariboru, »si« pa pomeni Slovenijo). Znotraj vsake domene imamo lahko poljubno število računalnikov. Vsak računalnik mora imeti svoje ime. Primer imena računalnika je mario.uni-mb.si. Vsak računalnik ima določen tudi svoj naslov IP (npr. mario.uni-mb.si ima naslov IP 164.8.252.9).

Splošna oblika domene skupine računalnikov je neko področje. Del imena nekje pove sistem, lokacijo ime podjetja ali ime organizacije. Področje pove za omrežja v ZDA, katera vrsta organizacije uporablja to omrežje, za ostala omrežja, ki so izven ZDA pa državo, v kateri je to omrežje. Možni so naslednji tipi organizacije:

• com  - podjetja  ali profitna organizacija, kot  npr. Convex Computers - convex.com,
• edu    - izobraževalna organizacija, kot  npr. New York Universtity - nyu.edu,
• gov   - vladna organizacija, kot npr. NASA - nasa.gov,
• mil    - vojaška organizacija, kot npr. Air Force - af.mil,
• net    - podjetja, ki se ukvarjajo s ponudbo omrežnih storitev, kot npr siol.net,
• org    - neprofitne organizacije kot npr. acm.org.             

Področja “com”, “org” in “net” so mednarodna in jih lahko uporabljajo podjetja in organizacije  v vseh državah sveta. Za registracijo domen, ki se končajo “com”, “org” in “net” je zadolžena organizacija INTERNIC. Če si hočete registrirati svojo domeno s temi končnicami, morate najprej preveriti, če takšna domena že ne obstaja, nato pa uporabite enega izmed naslovov, ki omogočajo proti plačilu registracijo domen.

Izven ZDA je področje dvočrkovna koda države, ki je določena pri mednarodni organizaciji za standardizacijo (ISO), kot npr.:

• au      Avstralija,
• ca      Kanada,
• fr       Francija,
• uk     Velika Britanija. Tu so definirana tudi podpodročja kot
•           npr. ac.uk za akademske lokacije in co.uk  za komercialne organizacije.
• ch      Švica,
• de      Nemčija,
• fi       Finska,
• jp      Japonska,
• il        Izrael,
• si       Slovenija.

Za registracijo domen s končnico „si“ skrbi ARNES. Vse informacije o registraciji teh domen najdete na naslovuhttp://www.arnes.si/. Za internetna imena ni nobenih posebnih omejitev, prepovedana je le uporaba nekaterih posebnih znakov ($, *, %, ...), posamezno ime, ločeno od drugega s piko, ne sme biti daljše od 63 znakov, skupaj pa je lahko največ 255 znakov. Internetni naslov v obliki nekje.področje označujemo tudi s kratico FQDN (Fully Qualified Domain Name) in je navadno izbran tako, da nam pove nekaj smiselnega o samem podjetju, organizaciji ali produktu (npr. coca-cola.com).

Internetni naslov, oziroma naslov IP, je implicitno uporabljen za usmerjanje mrežnega prometa do ustreznega vira. Vsakemu računalniku je prirejen enoumni 32-bitni naslov. Naslove delimo v štiri razrede, A, B, C in D. Konceptualno pomeni vsak naslov par. Prvi del identificira omrežje (netid – številka omrežja), drugi del pa računalnik v tem omrežju (hostid – številka računalnika v omrežju). Naslovi so največkrat napisani v decimalnem zapisu s piko, kot npr. 164.8.252.3. 

Vsako število je vrednost enega 32 bitnega zloga. Naslovi, ki se začnejo s številko od 1 do 127 so v razredu A. Naslovi, ki se začnejo s številko od 128 do 191 so v razredu B. Naslovi, ki se začnejo s številko od 192 do 233 so v razredu C. Naslovi, ki pa se začnejo s številkami od 234 do 255 pa so v razredu D. 

Razredi se med sabo razlikujejo po interpretaciji zlogov. V razredu A pomeni prvi zlog omrežje, drugi trije zlogi pa naslov računalnika. Primer naslova IP v omrežju tipa A je 96.5.15.4, kjer 96 pomeni številko omrežja, 5.15.4 pa številko računalnika v omrežju.  V razredu B so zlogi razdeljeni na polovico, v C pa prvi trije zlogi pomenijo omrežje, četrti pa računalnik. 

Internet torej sestavlja nekaj velikih omrežij, zmerno število srednjih omrežij in veliko število malih omrežij. Naslovi IP iz razreda  A se uporabljajo za omrežja z več kot 65.536 računalniki. Naslovi IP iz razreda B se uporabljajo za omrežja med 256 do 65.536 računalniki. Naslovi IP iz razreda C pa se uporabljajo za omrežja z manj kot 256 računalniki. Razred D je namenjen za komunikacije kjer sočasno sodeluje več računalnikov in lahko vsak komunicira z ostalimi (multicast). Primer takšne komunikacije je videokonferenca med večimi računalniki. Računalniki, ki imajo takšne naslove, lahko komunicirajo z večimi drugimi sočasno in so vsi v enem omrežju.

Ker naslov IP določa omrežje in računalnik v tem omrežju, nam v bistvu pove povezavo oziroma pot do tega računalnika. To je osnovna dobra lastnost tega naslavljanja. Slabost takšnega naslavljanja pa se pokaže v primeru ko računalnik preselimo v drugo omrežje. Če to naredimo,  moramo spremeniti tudi njegov naslov IP in njegovo ime. To se bo  rešilo, ko se bo uvedel protokol IPv6 (sedanji protokol se imenuje IPv4), kjer bo imel naslov IP naslov 128 bitov in bodo naslovi neodvisni od geografske lokacije.

Za preslikavo imena v naslov obstaja porazdeljena podatkovna baza imenovana Domain Name System (DNS). Vsako manjše omrežje ima enega ali več imenskih  strežnikov (name serverjev), ki nam za to omrežje iz imena računalnika določajo naslov IP  računalnika.

vir:

http://gradiva.txt.si/racunalnistvo/programiranje/nacrtovanje-in-razvoj-spletnih-aplikacij/uvod-137/internetova-imena-in-naslovi-ip/

4.a VAJA INTERNET IN SPLET

INTERNET

Ob koncu šestdesetih let je ameriška vojska odkrila prednosti in možnosti računalniških povezav, a tedaj prav gotovo še nihče ni slutil, da se bo to omrežje tako hitro razširilo. 

Internet izvira iz omrežja ARPANET, ki so ga ustanovili leta 1969 z namenom, da bi pomagalo raziskovalcem v hitrejši izmenjavi  različnih informacij. Postal je pomembno orodje, ki je omogočalo delo na oddaljenih računalniških sistemih, prenos datotek, elektronsko pošto in izmenjavo informacij po interesnih skupinah. 

Internet je začel delovati leta 1983, ko se je ARPANET razdelilo na dve sestavni Internetovi omrežji MILNET in ARPANET. Vsako je dobilo številko omrežja in z namestitvijo  pretvornikov je bilo omogočeno usmerjanje paketov med njima. 

Po nalogu DCA so morali vsi računalniki priključeni na ARPANET uporabljati TCP/IP protocol za izmenjavo sporočil. Tako so obstoječemu omrežju brez problemov priključili nova omrežja in pretvornike. 

Sestavna dela Interneta MILNET in ARPANET sta se večala, priključena so bila tudi ostala omrežja, ki opravljajo funkcijo hrbtenice. 

Eno izmed njih je bilo CSNET ustanovljeno leta 1981 z namenom, da se izboljša sodelovanje med raziskovalci inženirji in računalniškimi strokovnjaki v ZDA.

CSNET je omogočalo dostop do Interneta tistim, ki jim nista bila dostopna ARPANET ali MILNET. Danes se je CSNET razširilo in vključuje inštitucije povezane z znanostveno raziskovalnim delom in ameriškimi univerzami in je eno izmed mednivojskih omrežij, ki sestavljajo NSFNET. 

Julija 1986 je NSFNET prevzelo vlogo storitve mrežne hrbtenice in je omogočalo komunikacijo med superračunalniškimi centri. Uporaba storitev, ki imajo uporabljajo za prenos podatkov protokol TCP/IP se je razširilo na akademsko in komercialno področje, kajti prej so bile te storitve dostopne le za vladne raziskave. 

NSFNET je eno izmed večjih delov Interneta, je omrežje omrežij, ki povezuje univerzitetna in komercialna  omrežja. Od leta 1983 je število priključenih omrežij na Internet naraščalo. Leta 1985 jih je bilo približno sto, 1987 dvesto, 1989 petsto, januarja 1990 pa je to število narastlo na 2218 omrežij.  31.12. 2009  je bilo  v Internet vključenih preko svojih lokalnih računalniških omrežij že prek 1,802,330,000 uporabnikov.

vir: World Internet Users and Population Stats http://www.internetworldstats.com/stats.htm/12.12.2012

SVETOVNI SPLET

WWW (Word Wide Web) – svetovni splet je zbirka hipertekstovnih dokumentov, ki so med seboj povezani preko interneta. 

Večina dokumentov je narejenih v jeziku HTML (Hypertext Markup Language), ki ga je leta 1991 na CERN-u v Švici razvil Tim Berners-Lee.

Izdelal je spletni strežnik, urejevalnik dokumentov HTML in spletni brskalnik. Za prenos podatkov med spletnim strežnikom in brskalnikom je uporabil protokol HTTP (Hypertext Transfer Protocol). Specifikacije jezika HTML, protokola HTTP, programsko kodo za spletni strežnik, spletni brskalnik in urejevalnik dokumentov HTML je objavil na Internetu in omogočil vsem, ki so to želeli, da so programsko opremo uporabljali in naprej razvijali.

Leta  1993 je Marc Andreessen skupaj s sodelavci izdelal na NCSA prvi grafični spletni brskalnik MOSAIC. 

Tudi Marc Andersen je objavil programsko kodo svojega spletnega brskalnika na internetu in omogočil vsem, ki so to želeli njegovo brezplačno uporabo. S pojavom tega brskalnika se je začel hiter razvoj svetovnega spleta, saj je bilo od takrat možno enostavno prikazati tudi večpredstavne vsebine, kar je omogočilo uporabo svetovnega spleta  tudi v poslovne namene.  Število uporabnikov spleta se je začelo zelo hitro povečevati, saj so si ta brskalnik namestili skoraj vsi, ki so imeli dostop do interneta. Pojavljati se je začelo tudi vedno večje število podjetij, ki so ponujala dostop do interneta, prav tako pa se je internet začel še hitreje širiti med mladimi in v akademskih krogih, saj se je število informacij skokovito povečevalo.

Maja 1994 se je izvedla prva WWW konferenca, kjer so se sestali znanstveniki, ki so razvijali tehnologije svetovnega spleta. Tega leta je bil na  MIT v ZDA ustanovljen WWW konzorcij. Ta organizacija skrbi za standarde na področju tehnologij povezanih s spletnimi aplikacijami (CSS, HTML, RDF, OWL, XML itd.).

vir: World Internet Users and Population Stats http://www.internetworldstats.com/stats.htm/12.12.2012

INTRANET IN EKSTRANET

Intranet mogoča zaposlenim enostaven in varen dostop do podatkov in dokumentov podjetja ter medsebojno komuniciranje med zaposlenimi. Razlika med Internetom in intranetom je v tem, da je omrežje vseh omrežij (Internet) namenjeno posredovanju informacij vsem, ki do njega dostopajo, medtem ko je intranet namenjen samo zaposlenim določenega podjetja ali organizacije. V obeh primerih uporabljamo iste tehnologije in storitve. 

Namen obeh je omogočiti možnost dostopa do podatkov in medsebojno komuniciranje njunih uporabnikov. Internet je predvsem namenjen predstavitvi posameznikov, podjetij ali organizacij. Podjetja predstavljajo svoje izdelke in storitve. Izdelke ali storitve lahko vsakdo naroči in plača. Intranet pa je namenjen samo uporabi znotraj podjetja. Večina podjetij pa omogoča omejen dostop do podatkov in storitev, ki tečejo na internetu, tudi svojim poslovnim partnerjem.

                                           Prikaz intraneta in ekstraneta

                                                 

Ekstranet je povezava intranetov večih podjetij z namenom, da bi lahko le ta med seboj lažje poslovala.Prvi pogoj za izvedbo intraneta ali ekstraneta je zagotovitev varnosti dostopa do podatkov. 

Vsakemu uporabniku intraneta ali ekstraneta moramo najprej določiti vlogo v takšnem sistemu. Ugotoviti moramo, do katerih podatkov lahko dostopa oz. katere funkcije takšnega sistema lahko uporablja. Dostop do intraneta od zunaj omogočimo samo prek požarnega zidu, ki mora onemogočati vdore od zunaj. Vsak uporabnik intraneta ali ekstraneta se mora identificirati. Požarni zid mora zavračati vse neavtorizirane dostope do podatkov ali posameznih storitev znotraj intraneta ali ekstraneta. 

Vsi prenosi podatkov prek požarnega zidu morajo biti šifrirani, da jih nepooblaščeni uporabniki ne morejo prebrati. Znotraj intraneta se lahko podatki prenašajo nešifrirano, če jih lahko berejo vsi uporabniki. Za dostop do ostalih podatkov in storitev sistema, ki zahtevajo identifikacijo uporabnikov, pa uporabimo šifriran prenos podatkov.

vir: World Internet Users and Population Stats http://www.internetworldstats.com/stats.htm/12.12.2012

3.b VAJA PROGRAMSKA REŠITEV V OBLAKU

Nov način računalništva, ki mu pravimo "delo v oblaku" prodira v naše vsakdanje delo, ne da bi to sploh opazili. Že sedaj uporabljamo nekatere storitve, ki so tipični primeri storitev v oblaku, a se jih uporabniki ne zavedamo.

V oblaku je veliko storitev, ki se med seboj razlikujejo po namembnosti, videzu in uporabnosti. Namen novega način dela v oblaku je znižati stroške podjetjem, ostalim pa stroške nakupa dragih računalniških komponent in orodja, ki ga tako ne potrebujemo več, saj je vse to na izbiro v oblaku.

Prvi  bolj  znani ponudnik storitev v oblaku, so bili ponudniki brezplačnih elektronskih naslovov s spletnimi vmesniki; Google mail, Microsoftov Live Mail idr. To so bili ponudniki preprostih storitev v oblaku. Danes pa je njihov razvoj dosegel široko paleto ponudbe v oblaku. Tako lahko delimo datoteke, urejamo in hranimo večpredstavnostne vsebine, izdelujemo varnostne kopije, uporabljamo celotne pisarniške pakete in zabavne storitve.

Prednost pred klasičnimi programi je v tem, da programov v oblaku ni potrebno nameščati na računalnik in s tem prihranimo prostor na računalniku. Najbolj znani so; Google Docs, YouTube, DropBox, Googlova Picasa in Adobov Acrobat.

Google je eden vodilnih na področju oblačnega računalništva, saj so skoraj vse storitve vsaj deloma povezane z oblakom. Tudi pričakovani operacijski sistem Chrome OS bo oblačni operacijski sistem.

Pri selitvi programov in podatkov v oblak, pa se postavlja vprašanje varnosti in zasebnosti le teh. Če ne uporabljamo varnostnih ukrepov lahko ponudnik pride do naših podatkov, ki so shranjeni v oblaku. Zato je pomembno razmisliti v smeri, kaj damo v oblak in tako prepustimo podatke na razpolago ponudniku.

DropBox

DropBox je ena najbolj znanih storitev v oblaku, ki omogoča deljenje in sinhroniziranje datotek. Znan je zaradi svoje preproste uporabe in ker je brezplačen je tudi zelo priljublen. Preprost vmestnik namizne ali mobilne aplikacije ter 2 GB prostora mu zagotavljata, da je zelo uporabna storitev v oblaku. Uporaben je tudi za skupinsko delo, saj z deljenjem datotek omogoča deljenje poljubnim uporabnikom te storitve. Če želimo svoj prostor povečati, lahko to storimo proti plačilu, ali pa z pridobitvijo novega člana, ko nas ponudnik nagradi z 250 MB dodatnega prostora.

Uporabljamo ga lahko šele, ko namestimo odjemalca, ki je na voljo za Windows, Mac OS X in mobilne naprave. Po namestitvi moramo določiti krajevni imenik, v katerem bomo shranjevali datoteke, katere se avtomatsko prenesejo v oblak. S tem zagotovimo, da so naše datoteke varne in hkrati omogočimo sinhronizacijo pomembnih datotek med računalniki in mobilnimi napravami.

Glavna slabost je omejenost prostora za hrambo, kljub temu pa DropBox ostaja ena izmed najbolj vsestransko uporabnih storitev v oblaku.

Vir: http://www.monitor.si/clanek/delo-v-oblakih/05.12.2012

3.a VAJA OPERACIJSKI SISTEM

Operacijski sistem (OS) je programska oprema, ki je nujna za delovanje računalnika. Njegova vloga je posredniška in sicer; deluje kot vmesnik med uporabnikom in strojno opremo računalnika. Njegove naloge so: dodeljevanje virov procesom, razporejanje opravil - časovno, reševanje konfliktov, optimatizacija in nadzor uporabe virov, omogoča delo uporabnikom,... Operacijski sistemi so lahko eno uporabniški - eno  opravilni, na njem lahko dela samo en uporabnik s samo enim programom ( MS-DOS). Eno uporabniški - večopravilni, na njem lahko dela en uporabnik z več programi hkrati (Microsoft Windows 95 / 98 / NT, Windows 2000, 2003,..). Lahko so večuporabniški, večopravilni, na takšnih lahko dela več uporabnikov z več programi hkrati (Microsoft Windows XP, Vista, Unix, Linux,...).

Android je operacijski sistem za pametne telefone, ki temelji na Linuxovem jedru. Razvija ga Google v sodelovanju  s podjetji OHA - Open Handset Alliance.
V prvi vrsti je namenjen mobilnim telefonom, a zasledimo ga tudi na tabličnih računalnikih. Ime operacijskega sistema izhaja iz angleške besede "android", kar pomeni robot, ki je podoben človeku.

Android ima nekaj pomembnih prednosti pred ostalimi operacijskimi sistemi.
Je povsem brezplačen, omogoča razvijalcem več možnosti pri razvoju programske opreme, ponaša se z najboljšim uporabniškim vmesnikom, se samodejno sinhronizira z googlovimi storitvami, enostavno nalaga aplikacije in omogoča enostavno posodobitev v primeru, ko je na spletu novejša različica programske opreme.

Namenjen je različnim uporabnikom, ne glede na spol, starost in predznanje, ker je enostaven, prilagodljiv, a hkrati kompleksen in zmogljiv.

Vir: http://slo-android.si/prispevki/kaj-je-android.html/05.12.2012
http://todaygeek.com/android-operating-system-things-you-should-know.html/05.12.2012
http://techglimpse.com/index.php/startup-makes-android-a-desktop-os.php/05.12.2012
http://www.connect.si/racunalniki/novice-2/windows-7/05.12.2012