4.b VAJA INTERNET PROTOKOL

Internetova imena in naslovi IP

Ker lahko na Internetu komunicirajo vsi računalniki med seboj, je potreben enoten koncept identifikacije vsakega računalnika v omrežju. Vsaka organizacija ali podjetje ima določeno ime, ki mu pravimo domena. 

Primer domene računalnikov, ki so na Univerzi v Mariboru je »uni-mb.si« (»uni-mb« pomeni univerzo v Mariboru, »si« pa pomeni Slovenijo). Znotraj vsake domene imamo lahko poljubno število računalnikov. Vsak računalnik mora imeti svoje ime. Primer imena računalnika je mario.uni-mb.si. Vsak računalnik ima določen tudi svoj naslov IP (npr. mario.uni-mb.si ima naslov IP 164.8.252.9).

Splošna oblika domene skupine računalnikov je neko področje. Del imena nekje pove sistem, lokacijo ime podjetja ali ime organizacije. Področje pove za omrežja v ZDA, katera vrsta organizacije uporablja to omrežje, za ostala omrežja, ki so izven ZDA pa državo, v kateri je to omrežje. Možni so naslednji tipi organizacije:

• com  - podjetja  ali profitna organizacija, kot  npr. Convex Computers - convex.com,
• edu    - izobraževalna organizacija, kot  npr. New York Universtity - nyu.edu,
• gov   - vladna organizacija, kot npr. NASA - nasa.gov,
• mil    - vojaška organizacija, kot npr. Air Force - af.mil,
• net    - podjetja, ki se ukvarjajo s ponudbo omrežnih storitev, kot npr siol.net,
• org    - neprofitne organizacije kot npr. acm.org.             

Področja “com”, “org” in “net” so mednarodna in jih lahko uporabljajo podjetja in organizacije  v vseh državah sveta. Za registracijo domen, ki se končajo “com”, “org” in “net” je zadolžena organizacija INTERNIC. Če si hočete registrirati svojo domeno s temi končnicami, morate najprej preveriti, če takšna domena že ne obstaja, nato pa uporabite enega izmed naslovov, ki omogočajo proti plačilu registracijo domen.

Izven ZDA je področje dvočrkovna koda države, ki je določena pri mednarodni organizaciji za standardizacijo (ISO), kot npr.:

• au      Avstralija,
• ca      Kanada,
• fr       Francija,
• uk     Velika Britanija. Tu so definirana tudi podpodročja kot
•           npr. ac.uk za akademske lokacije in co.uk  za komercialne organizacije.
• ch      Švica,
• de      Nemčija,
• fi       Finska,
• jp      Japonska,
• il        Izrael,
• si       Slovenija.

Za registracijo domen s končnico „si“ skrbi ARNES. Vse informacije o registraciji teh domen najdete na naslovuhttp://www.arnes.si/. Za internetna imena ni nobenih posebnih omejitev, prepovedana je le uporaba nekaterih posebnih znakov ($, *, %, ...), posamezno ime, ločeno od drugega s piko, ne sme biti daljše od 63 znakov, skupaj pa je lahko največ 255 znakov. Internetni naslov v obliki nekje.področje označujemo tudi s kratico FQDN (Fully Qualified Domain Name) in je navadno izbran tako, da nam pove nekaj smiselnega o samem podjetju, organizaciji ali produktu (npr. coca-cola.com).

Internetni naslov, oziroma naslov IP, je implicitno uporabljen za usmerjanje mrežnega prometa do ustreznega vira. Vsakemu računalniku je prirejen enoumni 32-bitni naslov. Naslove delimo v štiri razrede, A, B, C in D. Konceptualno pomeni vsak naslov par. Prvi del identificira omrežje (netid – številka omrežja), drugi del pa računalnik v tem omrežju (hostid – številka računalnika v omrežju). Naslovi so največkrat napisani v decimalnem zapisu s piko, kot npr. 164.8.252.3. 

Vsako število je vrednost enega 32 bitnega zloga. Naslovi, ki se začnejo s številko od 1 do 127 so v razredu A. Naslovi, ki se začnejo s številko od 128 do 191 so v razredu B. Naslovi, ki se začnejo s številko od 192 do 233 so v razredu C. Naslovi, ki pa se začnejo s številkami od 234 do 255 pa so v razredu D. 

Razredi se med sabo razlikujejo po interpretaciji zlogov. V razredu A pomeni prvi zlog omrežje, drugi trije zlogi pa naslov računalnika. Primer naslova IP v omrežju tipa A je 96.5.15.4, kjer 96 pomeni številko omrežja, 5.15.4 pa številko računalnika v omrežju.  V razredu B so zlogi razdeljeni na polovico, v C pa prvi trije zlogi pomenijo omrežje, četrti pa računalnik. 

Internet torej sestavlja nekaj velikih omrežij, zmerno število srednjih omrežij in veliko število malih omrežij. Naslovi IP iz razreda  A se uporabljajo za omrežja z več kot 65.536 računalniki. Naslovi IP iz razreda B se uporabljajo za omrežja med 256 do 65.536 računalniki. Naslovi IP iz razreda C pa se uporabljajo za omrežja z manj kot 256 računalniki. Razred D je namenjen za komunikacije kjer sočasno sodeluje več računalnikov in lahko vsak komunicira z ostalimi (multicast). Primer takšne komunikacije je videokonferenca med večimi računalniki. Računalniki, ki imajo takšne naslove, lahko komunicirajo z večimi drugimi sočasno in so vsi v enem omrežju.

Ker naslov IP določa omrežje in računalnik v tem omrežju, nam v bistvu pove povezavo oziroma pot do tega računalnika. To je osnovna dobra lastnost tega naslavljanja. Slabost takšnega naslavljanja pa se pokaže v primeru ko računalnik preselimo v drugo omrežje. Če to naredimo,  moramo spremeniti tudi njegov naslov IP in njegovo ime. To se bo  rešilo, ko se bo uvedel protokol IPv6 (sedanji protokol se imenuje IPv4), kjer bo imel naslov IP naslov 128 bitov in bodo naslovi neodvisni od geografske lokacije.

Za preslikavo imena v naslov obstaja porazdeljena podatkovna baza imenovana Domain Name System (DNS). Vsako manjše omrežje ima enega ali več imenskih  strežnikov (name serverjev), ki nam za to omrežje iz imena računalnika določajo naslov IP  računalnika.

vir:

http://gradiva.txt.si/racunalnistvo/programiranje/nacrtovanje-in-razvoj-spletnih-aplikacij/uvod-137/internetova-imena-in-naslovi-ip/